V zadnjih dneh smo odkrili eno prekrasno gozdno pot, kjer skoraj ni ljudi. Zaradi tega smo se večkrat odločili za dolge sprehode ravno tam – tudi po tri ure sta bila oba psa prosto spuščena in sta tekala brez povodca.
Včasih na daleč srečamo kakšne pohodnike, a Biggie se nanje več ne zakadi, niti ne laja. Kadar ocenim, da bi se lahko kdo približal, ga za vsak primer pripnem – da mu ne dam možnosti, da bi se znašel v situaciji, kjer bi lahko odreagiral neprimerno. Previdnost se je izkazala za odlično podporo njegovemu napredku.
Na enem od teh pohodov pa sem izgubila pametno uro. O tem sem ugotovila šele naslednji večer. Lokacija na računalniku in telefonu se ni čisto ujemala, zato je mož dopoldan ni našel. Popoldne pa sva se z Maksom in mojim telefonom odpravila še enkrat iskat. Ko sva prišla v bližino lokacije, sem se sama obrnila in šla še nekaj metrov nazaj – in tam me je pričakal Biggie.
Voha po tleh, pogleda mene. Spet voha, spet pogleda. Šla sem do njega – in res, Biggie je našel mojo uro!
Očitno je z nosom zaznal vonj, povezal situacijo, in me vodil do nje. Zdaj ga moram naučiti še, da zalaja ali kako drugače jasno označi, da je nekaj našel. Potem bo postal pravi iskalni pomočnik!