Danes sva šla z Biggijem na en dolg sprehod, potem pa še na kavo – tokrat prvič v zaprt prostor. Glede na to, kako dobro mu gre zadnjih 14 dni, sem si rekla: zdaj pa grem. A žal ni bilo v redu.
Šla sem v dvorano Vitranc, kjer je ravno potekala tekma. Ko je Biggie zaslišal piščalko, je dobesedno “šel po zraku”. Najbrž je pomislil, da gre za agility tekmo in da mora takoj v akcijo – v tunel ali kaj podobnega. Umirila sem ga, a je spet skočil, ko je naslednjič zaslišal piščalko.
Prvih pet minut sva se oba trudila zdržati, a sem ga nato vseeno odpeljala v avto. Na srečo je ravno prišel mož, da smo ga lahko zaprli v boks. Doma sem mu kasneje predvajala zvok piščalke – brez reakcije. Tudi, če predvajam posnetek agility tekme – nobenega problema.
Torej, očitno ga okolje v dvorani tako nabije z energijo, da ga čisto odpelje. Zvoki sami po sebi mu doma ne povzročajo težav. Zdaj se bom v lokalnem lokalu dogovorila, da greva še nekajkrat tja – ob mirnejših urah – da ga postopoma umirim in mu dam izkušnjo, da notranji prostori niso vedno povezani z adrenalinom.