Današnji tekmovalni dan v Naklem je bil poln vtisov, dela, učenja in malih zmag. S seboj sem imela oba – Kobija in Biggija – vsak s svojim tempom, izzivi in izkušnjami. Morala sem se zapomniti tudi štiri parkurje. Če pride do kakšnih težav na parkurju in se malo zmedem, potem hitro kaj zamešam.
Kobi je stari maček, on teče v skupini 2L. Najprej je imel agility progo, ki je bila res zahtevna. Do palisade sva se prebila solidno, potem pa je izbral tunel namesto skoka – in sva bila diskvalificirana. Pri jumpu sva bila uspešnejša – sicer z nekaj napakami, a sva prišla do cilja in se celo uvrstila. Po vseh teh letih šteje predvsem to, da še vedno uživa v gibanju in se z veseljem poda na parkur.
Jutri bo Kobi počival – zato, da bom imela več časa in fokusa za Biggija, ki še vedno spoznava tekmovalni svet.
Biggie napreduje. V avtu že lepo počaka, brez stresa. Ob primerni oddaljenosti od parkurja lahko z njim tudi delam. Danes sva trenirala na vzporednem ogrevalnem parkurju, kjer je bil spuščen in je brez težav sodeloval, tudi ko je bilo okoli več psov.
Po koncu našega tekmovanja sem ga ponovno vzela in mu nadela oprsnico in zatezno ovratnico. Šla med gledalce – ravno takrat, ko so si najboljši ogledovali parkur. Hodila sva ob robu tekmovališča, in prvič do zdaj mi ga je uspelo pripeljati tako blizu, da se ni zaganjal. S pravo nagrado sem ga preusmerila in peljala ob parkurju dol – in potem še nazaj! To zame ni le napredek, to je majhna zmaga.
Upam, da bom jutri na tekmi v Avstriji to mirnost še nadgradila. Da bo štart postal manj napet, prihod na tekmovališče manj eksploziven, in da bova zgradila tisto povezavo, ki jo iščem – osredotočenost, sproščenost in zaupanje. Korak za korakom, dirka za dirko.