Nedelja je bila spet v znamenju športa in narave. Z Biggijem smo se podali na dolg, skoraj triurni sprehod po gozdu, kjer lahko svobodno teče, skače čez veje in hlode ter preprosto uživa v gibanju. Ves čas paziva, da se ne oddalji preveč in da ostane odziven, ko ga pokličeva – to nama je še posebej pomembno, ko je brez povodca.
Biggie je velik ljubitelj vode in bil je presrečen, saj je ob poti ves čas tekel potok. Veselo je čofotal, raziskoval in se vmes celo “potapljal” za kamni. Na poti nazaj v Planico je izvedel pravi mali potapljaški tečaj, ko je v vodi iskal izgubljen kamen – s popolnim navdušenjem.
Ustavili smo se še na kavi, kar je za nas pogosto izziv, a tokrat nam je uspelo v miru spiti kavo. Res je pomagalo, da ni bilo motečih dejavnikov – predvsem drugih psov, ki bi se približali preveč. Takšne izkušnje so zame pravi napredek, saj v njih vidim, kako pomembno je dobro okolje za uravnoteženo vedenje.
Popoldne smo doma postavili agility parkur in naredili še krajši trening. Vadili smo elemente, predvsem pa čakanje na deki, medtem ko drug pes dela. Biggie mora pri tem še biti privezan, saj včasih kar prileti pod noge – kar seveda ni varno, ne za njega in ne za druge. A počasi napreduje tudi pri tem.
Mislim, da je za psa res pomembno, da teče prosto in brez omejitev, da lahko voha in si ogleduje svet v svojem ritmu – in da ob tem teče po gozdnih poteh v varnem spremstvu svojega človeka.