Danes sem po koncu teka ugotovila, da se Kobiju trese zadnja desna noga. To sem že prej enkrat opazila, peljala sem ga že k veterinarju, ki ga je celega pregledal. Ugotovila sem, da se mu noga ne trese od napora, temveč od nervoze. Veterinar sicer ne vidi nobenih težav, a jaz mislim, da ko je kuža v njegovih letih (8 let), je čas, da se mu kaj prihrani.
Saj bi z rednimi treningi in vzdrževanjem kondicije še vedno z lahkoto tekel agility na 60 cm višine. A v korist njegovega dolgega in kvalitetnega življenja sem se odločila, da ga premaknem med veterane in da tam opravi še kakšen tek za svoje veselje, seveda z nižjimi skoki.
Tako kot se vedno veseliš začetka tekmovanja z mladim psom, te ob takih odločitvah kar malo stisne, ker veš, da se njegovo življenje preveša v drugo polovico. V teh letih tudi zelo aktivni avstralci postanejo vodljivi, prijazni, nekonfliktni in življenje z njimi postane veliko bolj enostavno. Vzgojeni so, ne ljubi se jim več prerekati za vsako malenkost in zato so res lažje vodljivi. Nikamor jih ni problem vzeti — v lokalu se uležejo na tla in čakajo. Vse se z njimi umiri.
Kobi ima srečo, da je Jure sedaj doma in da se veliko ukvarja z njima. Ni sam, ima še Biggija, ki mu je uspešno postavil meje in postajata najboljša prijatelja. Z njim teče po vrtu, kot da imata oba dve leti. Še vedno ga uspešno ujame in si ne pusti vzeti vladanja.