Danes sva z Biggijem prvič prehodila cel večerni krog skozi vas brez težav. Naučila sva se nov trik, da se obrne in parkira med noge. Srečala sva nekaj psov in sva uspešno ter mirno šla mimo. Če sem ocenila, da jih vodnik nima pod nadzorom, sva se umaknila in se izognila preveč tesnim stikom. Vroče je in psa sta temu primerno utrujena.
Zvečer je Jure peljal oba na flexi povodcu – ta povodec uporabljamo samo na morju. Hodila sta mu ob strani in uspeli so priti čez celo vas, srečali še enega psa in ni bilo nobene težave. Res me veseli, da sta se končno toliko navadila dopustniškega okolja, da ju lahko mirno peljemo okoli.
Včeraj – 3. 7. 2025
Odpravili smo se že ob 5:30 zjutraj, ker je vročina res neznosna. Našli smo novo pot, kjer sta mimo pripeljala le dva avtomobila. Hodili smo približno tri kilometre v eno smer in potem nazaj. Na poti sta našla vodo za divje živali in se z veseljem skopala. Čeprav se sama od zastrupitev v Bohinju zdaj kar bojim stoječih voda, se tukaj kopata že deset let in nismo imeli nikoli težav.
Jaz sem peljala oba in vadili smo prostor, umikanje avtomobilom, prostor kar tako. Ko imam oba, me včasih zagrabi panika in ju začnem panično klicati, kot da prihaja nek nevaren pes – pa v resnici ni nič. Takrat ju primem za ovratnici in sta oba čisto zbegana. Srečali smo tri pse in tokrat sem uspešno šla mimo vseh. Le pri prvem je bil Biggie zelo navdušen nad jazbečarjem, a se je ta sam umaknil, da ga nismo dodatno vznemirjali.
Po sprehodu sta se kopala v morju, norela po pesku, se stuširala in nato smo se sušili na zgornji cesti, kjer sem ju še prečesala. Jutri dobim pasji šampon, ker kljub rednemu tuširanju dobita po določenem času en poseben, vlažen pasji vonj, ki mi ni všeč. Upam, da bo jutri bolje 🙂
Ko sem česala Biggija, je bilo še zelo zgodaj. Nikjer nikogar. Naše počitniško stanovanje je v slepi ulici na hribu. Medtem ko sem ga česala, se je mimo naju pripeljal otrok na skiroju, zapeljal gor do vhoda, tam vzel zalet in odpeljal mimo z vso hitrostjo ter poskočil. Biggie je bil višje na zidu – še večja možnost, da bi odreagiral – a ga je samo gledal. Sploh nisem imela priboljškov pri roki. Ni minilo pet minut, fant je še enkrat naredil isto – Biggie pa še vedno miren. In to je res dosežek. Pred letom dni se je zaganjal v vsak skiro, danes pa sedi na škarpi in mirno opazuje. Če bi bil odpet, mu sicer še ne bi povsem zaupala, ampak na povodcu mu zdaj lahko.
Predvčerajšnjim – 2. 7. 2025
Zjutraj sva ju že zgodaj peljala v zaliv, na drugo stran, kjer lovijo ribe. Navdušena sta nad tem delom – tam sta odpeta in se lahko prosto lovita. Po plavanju smo se stuširali in šli še en krog, da se posušita. V zadnjem delu smo srečali nekaj psov, a ker sva imela vsak svojega, smo brez težav prišli mimo.
Zvečer sva spet šla vsak s svojim psom. Z Biggijem sva šla mimo kampa, kjer so se igrali otroci, tekali, kričali in vozili z električnim skirojem – tistim z dvema kolesoma in utripanjem lučk. Biggie ni reagiral na nič od tega in sem bila res vesela.
Ob odhodu sva srečala Thora, ki ni bil ravno prijateljski. Biggie se je sam odločil, da se umakne, in nadaljeval pot – jaz pa sem ga imela za vsak slučaj pripetega. Potem sva šla skozi vas, mimo najinih »domačih« potepuških mačk in nazaj. Premagala sva vse: kričeče otroke, žoge na cesti, punčko z električnim skirojem, ki se je peljala naravnost v Biggija – bolj ko sem se umikala, bolj je rinila vanj. Na koncu sem imela Biggija za nogami, punčko pred sabo – in Biggie ni odreagiral.
Zdi se mi, da smo res uredili te skiroje. Čeprav mu še ne zaupam povsem, se do zdaj ni niti enkrat zagnal vanje. Vaški kuža, ki prosto hodi okoli, ga je nekoliko bolj zanimal, a se mu ni približal, tako da sva šla tudi mimo njega brez težav. Prav vesela sem bila, da nama je uspel večerni sprehod, ki je bil že po temi – in to je za Biggija še posebej težko. V temi so vsi njegovi strahovi večji.
