Ker smo imeli planirano delovno akcijo na domačem vrtu, sem Biggija in Kobija zjutraj peljala na dolg sprehod. Odpravili smo se v gozd, ki ga oba neskončno obožujeta.
Ko sta spuščena, resnično uživata. Lahko vohljata po mili volji, pregledujeta teren, sledita vonjavam in se lovita za palico. Zelo rada oba zgrabita isto palico in potem z vso hitrostjo šibata gor in dol po gozdni poti, kot da bi trenirala štafeto. Gozd jima služi kot poligon za pridobivanje kondicije in koordinacije gibanja.
Prenašanje palic imata naravnost v krvi. Če po poti najdeta vodo, na primer v strugi, se brez razmišljanja uležeta vanjo in potopita glavo. Kot bi si hladila misli in telo.
Na sprehodu smo prišli tudi do malin. In tam se vedno vse ustavi. Ko najdeta maline, ne gresta nikamor, dokler ne obereta vseh zrelih plodov. Zavohata jih že od daleč, si jih nastavita pod nos in jih s pravim občutkom trgata z zobmi. Pobirata samo zrele maline. Povsem enako delata tudi z gozdnimi jagodami.
Kobi že točno ve, kje v gozdu se skrivajo užitni plodovi. Ima svoj zemljevid gozdnih dobrot, ki ga vsako leto osvežuje. Že nekaj časa ga poskušamo naučiti še gobarjenja, a žal brez večjega uspeha. Ko ga bomo naučili gobarjenja bo najbolj zaželen pes v Ratečah 🙂
Po takšnih sprehodih sta zadovoljna, umirjena in pripravljena na popoldanski domači vrvež. V gozdu sta svobodna – in jaz z njima.