Danes je bil deževen dan in Biggie je dopoldne preživel v svoji najljubši “opazovalnici” – čez balkonska vrata ima popoln nadzor nad vrtom in travnikom. Lahko ure in ure mirno leži ter opazuje dogajanje zunaj. Edino, ko se pojavi sosedov maček, ga nadzor nad čustvi pusti na cedilu – takrat zalaja in ga poskuša pregnati. Domačega mačka, našega Vinka, pa povsem tolerira.
Ko se je dež umiril, sva šla do Kranjske Gore. Že od samega začetka imava z Biggijem težave, kadar Jure prileti s padalom. Spomnim se enkrat, ko sem bila v Jasni – Biggie je tako divjal, lajal in skakal, da mi je bilo prav nerodno. Ljudje sploh niso vedeli, da laja na padalca, saj ga sami niso videli, zato je izgledalo, kot da je pes kar naenkrat brez razloga “ponorel”. Njegovo glasno lajanje je marsikoga celo prestrašilo.
Zato sva danes z Juretom načrtovala srečanje – čakala sva ga na parkirišču. Biggija sem pravočasno opozorila z besedami, da prihaja padalec, saj ga poskušam navaditi na to dražljajsko situacijo. Zadnje čase se je naučil že precej besed, ki mu pomagajo razumeti, kaj prihaja in kaj pričakujem od njega. Med čakanjem sva vadila poslušnost, hodila po stopnicah in opazovala turiste.
In prišel je trenutek resnice – Jure je priletel, jaz sem ga opozorila, Biggie pa je prvič prenesel cel pristanek brez divjanja in lajanja! Jure je vse posnel in jaz sem bila prav ponosna, ker je bil to za naju velik preboj.
Kasneje smo šli še na kavo v lokal. Biggie je mirno ležal, tudi ko so mimo hodili ljudje ali drugi psi. Jure ga bo večkrat vzel s seboj na kavo, da se bo počasi navadil tudi na sproščeno “ležanje v lokalu” – to je pomemben del socializacije, ki jo skupaj piliva.