Gobarjenje – o tem sva se z Juretom veliko pogovarjala, ker težko greš v gobe tako, da imaš psa na povodcu. Če je odpet in če gledaš za gobami po gozdu, kjer večinoma nikogar ne srečaš, se ti hitro zgodi, da če slučajno kdo je v gozdu, ga spregledaš. Če je drug gobar, se mogoče še malo skrije in ga opaziš še kasneje. Tu sva se bala, kako bo Biggie reagiral. Pri Kobiju imamo še to težavo, da smo ga učili iskati pogrešane v gozdu in on, če je nekdo skrit, teče tja in laja v človeka, da bi mu dal žogico ali hrano. Tega pa pri Biggiju res ne bi radi izzvali. V ponedeljek sem imela dopust in smo se skupaj odpravili v gobe. Njima je v gozdu res cel žur. Najprej lovita eden drugega, potem imata palico, ki jo držita v gobcu, in si jo pulita.
Na koncu pa Kobi hodi za mojimi nogami, Biggie pa še vedno nori okoli nas. Danes smo našli nekaj jurčkov. Prehodili smo ogromno in oba psa sta bila zelo zadovoljna, ker sta v gozdu odpeta, lahko vohljata in se razgledujeta, kolikor ju je volja. Danes nismo srečali nikogar. Je pa naslednji dan Jure srečal gobarja in se je Biggie obrnil ter odšel za Juretom. Ni začel lajati ali teči k človeku. Tako da sedaj bo lahko hodil v gobe.
V gozdu smo našli tudi ostanke prašiča:
Danes sva bila z Juretom za hišo. Na vrtu je bil samo Biggie, ko je na vrt vstopil neki kolesar. Brez da bi koga poklical ali vprašal, je vstopil skozi vrata na vrt in prišel do naju. Biggie res ne laja, če doma kdo pride. Doma je vesel vseh ljudi in bil je vesel tudi tega obiskovalca.
Zvečer, ko sva trenirala, so prišli mimo ograde še trije fantje z ogromnimi nahrbtniki, eden od njih pa je vprašal, ali ga lahko poboža. Biggie je vesel stekel k ograji in se mu pustil božati. Doma res nimamo teh težav, da bi na koga lajal, zagotovo zato, ker se doma počuti varnega in so vsi njegovi prijatelji.