Ko sem urejala in brala stare objave, sem se spomnila, da z Biggijem že dolgo nisva šla v Jasno. Sezona je na višku in Jasna je polna ljudi. Ko sem prišla iz službe in je bilo še prijetno hladno, sva se peš odpravila po kolesarski v Kranjsko Goro. Imela sem ga na flexi povodcu, zapetega na oprsnico, pazim, da me ne vleče, in hodiva po levi strani proti Kranjski Gori.
V Podkorenu pod smučiščem sva srečala enega domačina, ki je stal in gledal v hribe, torej se ni obnašal običajno. Ker sem ga poznala, sem si upala pustiti Biggieja malo bolj na dolgem povodcu. Približal se mu je, nato pa je sedel pred njim in ga vsake toliko časa sunil z gobčkom v roko. Rekla sem, da nima nič, pa je možakar odvrnil, da to ni res, in dodal, da ima. Iz žepa je vzel ogromne pasje piškote in mu dal enega. Nisem se mu mogla dovolj zahvaliti, ker s tem Biggie dobi dobre izkušnje.
Biggie lahko hodi po travi ob poti, če gre na cesto, ga s poveljem levo usmerim nazaj na travo. V Podkorenu prideva prvič do vode in Biggie gre ves vesel vanjo, da se osveži in napije. Na poti v Kranjsko Goro je ob eni hiši kuža, Biggie že ve, da je tam, in ga od daleč išče. Ne vleče, samo gleda, kje je kuža. Kuža je miren, po moje starejši, privezan leži na travi in komaj dvigne glavo, ko greva mimo. Biggie si ga je od daleč ogledal in šel naprej.
Čez Kranjsko Goro sva srečala nekaj psov in flexi povodec zamenjam za navadnega, da ga imam bližje. Na poti v Jasno so kolesarji, mimo naju se vozijo na električnem skiroju in Biggie jih samo še pogleda, nato pogleda mene, in ko ga pohvalim, pričakuje nagrado, ki jo tudi dobi. V Jasni skoraj ni bilo mogoče priti do vode, povsod so bili psi. Vzela sem žogico in ko zagleda žogico, noben pes ni več pomemben. Dala sem ga nazaj na flexi in mu metala žogico v vodo. Veselo je skakal vanjo, plaval in prinašal žogico. Vračala sva se po gozdu in srečala nekaj psov. Še vedno imam težave, ko drugi ne pokličejo ali privežejo psa. Predvsem so to majhni psi, ki jih včasih vozijo tudi otroci. Tudi starejši včasih surfajo za psom proti meni, kot bi imeli 100-kilogramskega psa, a na povodcu je 3-kilogramski kužek. Bolj kot se umikam, bolj se čudijo in me sprašujejo po spolu psa. Brez vseh težav sva hodila dve uri. Na koncu sva se usedla še v lokal, kjer se učimo piti kavo. Biggie se je lepo ulegel. Prišli so še psi in ljudje mimo, a je lepo ležal. Res pa je, da smo bili malo dlje in da je bila prosta miza ob stopnicah. Ko je šel en fant po stopnicah in gledal vanj, je začel lajati. Ni se zagnal in ni izgledalo, kot da bo vse pojedel okoli sebe. Je pa zalajal. Ta del bomo morali še bolj pozorno obdelati. Nazaj sva šla z Juretom in ker ni poznal avta, ni želel noter. S težavo sem ga spravila v avto, je pa zanj gotovo problem, ker mu vsak nov avto povzroča veliko slabosti. Ko sem mislila, da smo vse težave s slabostjo v avtu uredili, smo zamenjali avto in spet mu je slabo ter se slini, da ima pod seboj lužo.