Po dolgem času sva šli z Damjano na pohod. Zadnje čase je kar zahtevno z njima hoditi, ker ju je treba ves čas opominjati, gledati in paziti, potem pa ni časa za prijeten klepet. V nedeljo smo se po eni malo manj obljudeni poti odpravili do Belopeških jezer in nazaj. V jezeru sta se skopala, plavala in napila vode.
Po gozdu sta bila spuščena in sta imela res prostor zase, da sta lahko letala in skakala ter vohala po svoji volji več kot eno uro. Nazaj smo šli po kolesarski poti, ki je bila že polno oblegana. Zato smo se raje vrnili po cesti, ker se pot na nekaterih mestih tako zoži, da ob srečanju z nasproti prihajajočim psom ni prostora, če imam oba s seboj. Če imam enega, ni problem, da ga umaknem na stran in gre kuža mimo. Če sta oba, pa Kobi ob vsaki gospodični prične milo jokati, kar Biggiju da znak, da mora res dvigniti svoje zanimanje, ker bi lahko kaj zamudil – in potem eden drugega podžigata v neprimernem obnašanju. Tega nam še ne uspeva dobro urediti in moram še razmisliti, kako se tega lotiti.
Na kolesarski progi ni problema, ker je dovolj prostora, čepa se moramo srečati na poti, široki en meter, pa to že postane težava. Sploh če bi nasproti hodeči pes rad prišel od blizu pogledat. Danes smo imeli lep dan in smo v miru hodili tri ure.
Na koncu sta imela še zabavo na vrtu. Prilagam video, da se vidi, kako izgleda njuna igra, saj sta res zelo navezana drug na drugega. Kobi je žalosten, če je sam, Biggie pa sploh ne pozna življenja brez Kobija.