Za dva dni sva se z Biggijem odpravila na tekmo k sosedom v Avstrijo.
Ko smo dobili Biggija, je imel dolgo časa težave z vožnjo v avtu. Na začetku je bruhal, potem se je grozno slinil, šele kasneje se je navadil. Sedaj, ko smo zamenjali avto, pa imamo spet težave. Tako se slini, da je na koncu vožnje ves boks moker. Spet ima v njem brisačke, da ne leži v vodi. Še nikoli nisem imela psa, ki bi mu bilo tako grozno slabo v avtu, in ne bi si mislila, da ga lahko sprememba avtomobila tako vrže iz tira. Upam, da se bo kmalu privadil.
V soboto zjutraj sva najprej šla na tekmovanje. Prvi tek je bil agility – ni bil brez napak, a so jih ostali naredili več, zato je po obeh tekih dosegel prvo mesto.
Na samem tekmovanju je bil še vedno zelo razburjen. Sploh ga pripeljati do starta je bilo na trenutke skoraj nemogoče. Je sicer veliko bolje kot lani, a še vedno ne gre brez težav. Avstrijci so zelo pozorni na to, da psa pripelješ mirno na začetek in da ne vleče, a pri njem je to popolnoma nemogoče. Tako zelo je navdušen nad delom, da potrebujem kar pet minut, da kolikor toliko mirno pridem do starta. Dodatna težava je bila, da ni bilo ozvočenja in si moral bolj ugibati, kdaj si na vrsti. Sotekmovalcev ne poznam, zato sem bila odvisna od znanih, da so mi pomahali, ko sem na vrsti. Ob samem parkurju pa ne morem biti, ker je preveč vznemirjen.
Upala sem tudi, da bom dobila nazaj delovno knjižico, ki sem jo maja pozabila na tekmovanju v St. Veit, a je žal niso nikjer našli. Tajnica pravi, da jo je poslala, samo do Slovenije očitno ni prišla. Najbrž je končala nekje drugje. Saj se to zgodi, a arogantno obnašanje vodje tekmovanja v St. Veit je bilo zame res nesprejemljivo. Nimam pa kaj, zato sem prosila za duplikat.
V soboto je bilo tekmovanje zelo uspešno, saj je Biggie zmagal v svoji kategoriji. Popoldan sva imela rezervirano spanje v eni hiši, ki je bila malo višje v rovtah. Šla sva na dolg sprehod po gozdu, srečala sva lame, ki si jih je z zanimanjem ogledal, ni pa jih preganjal. V hiši, kjer sva spala, so imeli več psov in tudi tam ni bilo težav. Ko sva prišla v sobo, je šel Biggie v kopalnico in stal pod prho. Jaz pospravim, gledam, Biggie stoji pod prho. Glede na to, da ni ljubitelj tuširanja, je pa ljubitelj vode, mi ni bilo jasno, zakaj je pod tušem. Od tam se nikakor ni nikamor premaknil. Po petih minutah sem se spomnila, da ima na morju pod tušem vodo in ker je bil žejen, je čakal pod tušem. V tuš kabino mu jo damo zato, da ne kaplja po stanovanju. Res je bil žejen.
V nedeljo zjutraj sva odšla na drugi del tekmovanja. Jump je šel zelo lepo do zadnjega skoka, kjer je šel mimo. Zdelo se mi je, da je naredil lep tek, saj je tekel daleč od mene in bil res osredotočen. Pri agilityju pa je šlo vse narobe. Prvi skok je skočil v napačno smer, potem pa je šlo samo še slabše. Na most je prišel postrani in odskočil dol. Poskusila sem dvakrat ponoviti, a ga žal ni naredil, zato sem ga samo odpeljala s parkurja. Ker ni tekel do konca, se ni umiril in je bil zelo glasen, ko sem ga privezala.
Da ga pripeljem mimo vseh psov, potrebujem kar nekaj časa, volje in tudi moči. Danes je bil res nemogoč. Je pa res, da sem poskusila brez igrače in očitno to ni bil najbolj pameten poskus.