Danes sem imela prost dan in smo ga izkoristili za daljši pohod. To je ena lepših poti, ki vodi iz Belopeških jezer proti koči Zacchi. Razgledi so krasni, a pot navzgor je kar naporna. Po dobrih dveh urah sva prišla do dela, kjer gre pot skoraj naravnost, a so bile na poti naložene veje. Zato smo morali po začasno narejeni poti še nekaj časa vzpenjati navzgor in se nato po drugi strani spustiti nazaj na pot. Očitno je en del poti odneslo in ni več prehoden. Moj prvi namen sicer ni bil, da bi šla čez v Rateče, a ko sva hodila in je kar lepo šlo, sva se odločila, da gremo kar proti domu.
Psa sta neskončno uživala – to so dnevi, ko lahko svobodno tečeta po gozdu. Biggie je celo pot skrbel, da nas ne bi kaj presenetilo izza vogala. Tekel je naprej iz ovinka v ovinek in preverjal situacijo. Kobi je bil na začetku še zelo živahen, a se mu leta že poznajo in se je po dveh urah umiril. Sploh, ko je videl, da naša pot spet zavije navzgor, je samo še mirno hodil za nama.
Na naši strani, ko sva prišla na travnati del poti, sta oba hodila za nama. Pred leti smo ob takem prehodu z Jackom srečali gada, ki ni bil prav prijazen. Stal je na poti in se zelo razjezil na Jacka, ki je tekal čez njega sem in tja. Midva sva kričala, vsak na eni strani kače, Jack pa je v svoji zbeganosti tekal od enega do drugega. Večkrat je stekel čez kačo in videli smo, da se je pognala v njegovo nogo. K sreči ga ni ugriznila. Baje kača presodi, kako resen nasprotnik si, in v Jacku ter njegovem zmedenem tekanju sem ter tja ni prepoznala velike nevarnosti. Jure jo je odstranil s poti, a je bila še hitreje nazaj ter nadaljevala s pihanjem proti nam. Verjetno je imela v bližini mladiče in je bila zato tako napadalna. Ker po teh poteh skoraj nihče ne hodi, verjamem, da smo jo tudi mi presenetili.
Pot domov se je meni kar vlekla – najprej v Planico in nato naprej domov.
Kobi se je doma odločil za počitek, Biggie pa je, poln energije, takoj iskal koga, ki bi mu metal žogico.
