Nedelja je bila rezervirana za seminar pri Poloni Bonač. Polone se spomnim še iz časov, ko je aktivno tekla agility, danes pa tekmuje v poslušnosti. Različni pogledi na probleme nam velikokrat pokažejo čisto nove rešitve, zato se vedno z veseljem prijavim, kadar vidim, da ima seminar.
Seminar je bil zanimiv in imeli smo skoraj tri ure teorije. Meni je bila zelo všeč, saj sem dobila odgovore na različna vprašanja. Moram reči, da mi je bilo res zanimivo. Vesela sem, da me je Polona včeraj na tekmi tudi opazovala in mi povedala par stvari, ki sem jih naredila narobe. Saj vem – v tistem trenutku ni šlo drugače, ker nisem znala drugače. Zdaj pa imam nekaj novih domačih nalog in idej, kako delati drugače. Upam, da bomo počasi Biggija umirili še na zadnjih par metrih do štartne črte.
Po teoriji smo imeli prakso in sem lahko takoj preizkusila pridobljeno znanje. Najprej sva se z Biggijem igrala na sosednjem travniku, kjer naju je ločevala ograja, če bi ga slučajno potegnilo k sošolcu, ki je tekel agility. Biggie je zelo lepo sodeloval. Že včeraj je včasih potegnil proti drugemu psu, a se je nekaj metrov pred njim ustavil in se obrnil nazaj k meni. To me je zelo potolažilo, saj ga do zdaj nikoli nisem upala spustiti in preizkusiti, kaj se bo zgodilo. Zdaj vem, da ko je odvisen od sebe, obrne in pride nazaj.
Delala sva s hrano in igračo in tudi ob parkurju, ko je tekel drug pes, sem ga uspela motivirati. Ko je bil na vrsti za tek, je lepo tekel. Če jaz vem, kam moram, in če ga pravilno ter hitro vodim, je tudi on lepo vodljiv. Ko pa jaz izgubim rdečo nit, se izgubi tudi on – in takrat se začnejo napake kopičiti.
Seminar mi je dal znanje in ideje za rešitev problema, kako priti na parkur, da Biggie gleda mene in ne vse okoli mene. Da sodeluje z menoj in ne da bevska na vse mimoidoče. Bolje sigurno ne bo jutri, ob pravem delu, upam da bo kmalu bolje.
Seminar je imel zanimivo temo:
Polono najdete na:
HOME