Danes je bila agility tekma na meni najbližjem poligonu, na Hrušici. Odkar tečem agility, pomagam pri pripravi tekmovanja. Za organizatorje je to stresno tekmovanje, ker ima vsak v vmesnem času točno določene zadolžitve. Nekateri klubi ostala dela pokrivajo s tečajniki in drugimi aktivnimi člani, žal pa je na Hrušici večina agilitašev, ki jih ni veliko. Društvo je skupek različnih oseb, ki jih druži isti interes. Zato morajo biti odnosi taki, da so člani pripravljeni svoj prosti čas vsaj včasih nameniti v dobrobit društva. Verjetno imamo vsi vedno manj odvečnega časa, zato je vedno težje dobiti nekoga, ki pride pomagat. Na Fidotu je tudi navada, da se pripravijo peciva za tekmovalce v zameno za prostovoljne prispevke. Vsako leto napečemo različne dobrote, ki jih ponujamo na tekmi. Žal letos ni bilo srečelova, ki vedno prinese še kakšen dodaten evro vedno lačnemu klubu, da se lahko zamenja dotrajana oprema.
Včeraj sem pekla štrudel, no različne vrste štrudla. Zjutraj natovorila v avto štrudel, pasjo opremo, deževno opremo, priboljške, pokrivalo za avto, napitke, rezervna oblačila, čevlje za dež in čevlje za tek….Ko sem prišla na Hrušico sva se z Ano lotili priprave sprejemne pisarne. Po jutranjih pripravah sva pričeli prijavljati tekmovalce in zlagati knjižice v pravilno zaporedje, da se ob koncu tekmovanja lahko nalepijo nalepke v knjižice in da je manjša možnost napake.
Ko je bil ogled za 1, sem zapustila Ano za skoraj celo dopoldne in šla na ogled. Po ogledu sem vzela Biggija in sva šla po cesti na del, kjer je skozi ograjo lahko videl tekmovalce, ki so tekli na parkurju. Poskušala sem z vajami, ki sem se jih naučila pri Poloni. Med tednom sem jih trikrat delala, proti koncu tedna pa nisem imela več časa. Od doma sem vzela eno okusno klobaso, ki se je izkazala za pravo izbiro. Biggie se je obračal in pobiral klobase. Šel je gledat tekmo, nato pa se spet obrnil in pobral klobaso, ki sem jo vrgla. V gobčku je imel žogico, ki jo je nervozno grizel, a ga grizenje pomirja. Tako je gledal tekmovanje in žvečil žogico. Pripravljen se je bil tudi žogati z mano.
Peljala sem ga nazaj v avto, v boks, in počakala, da je bilo nekaj tekmovalcev pred njim. Spet sva se počasi približevala štartu in delala različne vaje. Danes je bilo veliko bolje kot do sedaj in prišel je na štart veliko bolj umirjen. Ne morem verjeti, da mi je uspelo narediti tak napredek v enem tednu. Na štartu je čakal, štetje »1, 2, 3 in ajde« pa se je izkazalo za zelo dobro potezo. Zadnjič mi je Polona svetovala, naj tečem cel parkur, naj se ne ustavljam, naj mu dopuščam napake in naj bo moj tek žur – zame in za psa. Naj ne vršim pritiska, saj je že sam dovolj v stresu, z mojimi popravki pa se samo zaciklam in delam napake. Ko ne gre tako, kot bi moralo iti, tudi meni pade koncentracija in se potem napake vrstijo ena za drugo. Hvala, Polona, za te nasvete.
Danes je bil Biggie najhitrejši, kar je res uspeh za avstralskega ovčarja, saj je kar nekaj pasem, ki so ne glede na vse hitrejše. Na samem teku se sicer vidi, da ni tekoč – ga občasno odnese stran ali pa si sam narobe razlaga, kam bi moral iti. Vseeno sva bila dvakrat druga in osvojila skupno drugo mesto. Tako, da končni izziv je bil pripeljati Biggija na stopničke, brez da laja na svoje sotekmovalce ali ima še kakšne manj prijazne izpade. Z dobro hrano sva uspešno uredila tudi ta del.
Kasneje sem tekla še v veteranih s Kobijem, bil je navdušen, res rad teče. A po tekmi se mu je spet zelo tresla zadnja noga. Danes sta morala še cel dan počakati v avtu, da smo zaključili s tekmovanjem, pospravili poligon in lahko odšli domov.
