Ta vikend je v Celju potekalo državno prvenstvo. Odločila sem se, da sodelujeva samo na tekmovanju v soboto. Najprej smo imeli en agility tek, nato pa skupinske teke, ki so bili za vse udeležence enako zahtevni. Za Biggija je bila ta težavnost nekoliko previsoka, a sem se vseeno odločila, da tečeva – če ne drugega, da dobi trening v jahalnici.
V Celje sva prišla prej in si najprej pol ure ogledovala konje ter okolico jahalnice, kjer je potekalo tekmovanje. Biggie je opazoval enega konja, ki je bil zaprt v hlevu in je imel zunaj le glavo. Ko se je Biggie odločil, da bi vanj zalajal, je konj zelo glasno pokazal svoje nestrinjanje. Biggie je odskočil in nato konja raje opazoval le še od daleč.
Prvi krog nama je kar nekako uspel – sprostil se je in se igral. Vse naredim isto, kot da bo tekel, samo ne gre tečt, temveč se igrava, gledava druge, ter hodiva okoli. Nato sem ga zaprla in šla pomagat postavljati ovire.
Za agility tek sem ga uspela nekako pripeljati do starta, a v notranjem prostoru je veliko bolj naporno, saj se težje izogibam drugim psom. Vedno me skrbi, da bi v silnem navdušenju, lajanju in bevksanju okoli sebe po nesreči skočil v kakšnega psa ali človeka. Zato ga držim za ovratnico, da je možnost za kaj takega čim manjša.
Agility tek nama je šel lepo – z nekaj napakami, a vseeno sva bila uspešno uvrščena na šesto mesto.
Vseh tekov sicer nimam posnetih, a vesela sem, da so bili določeni deli tekov na državnem prvenstvu res lepi in tekoči. Ne celoten tek, saj so bile tudi napake, a nekatere dele je Biggie res lepo odtekel.
V nobenem od treh tekov se ni popolnoma umiril, da bi sproščeno prišel na start. Mi je bil pa v veliko pomoč Ugrin, ki je namesto mene pazil na čas in mi prišel večkrat ven povedat, koliko psov je še pred nama. Sama težko predvidim čas do štarta in če ima pred seboj nekoga, ki za parkur porabi pet minut, je to res stresno zame in za Biggija. Ker ga samo še držim, on je pa vedno bolj razburjen.
Po zadnjem teku nisem imela časa, da bi mu nadela ovratnico, saj sem se bala, da bi skočil v kakšnega psa. Zagrabila sem povodec in stekla ven – to sem naredila prvič. Na srečo mi je sledil in se takoj pričel igrati. Ni pogledal nobenega psa, kar me je res razveselilo.