Že nekaj časa se z Biggijem spogledujeva s poslušnostjo in urbanim okoljem. Čez poletje ni bilo toliko časa in je bil fokus usmerjen bolj na agility in na miren prihod na štart. Če sedaj pomislim, kako je bilo pred enim letom, sva res že veliko naredila. Napredek je ogromen. Vsak mi je dal nekaj znanja, idej in nasvetov, da je bila pot lažja in da je bil napredek viden.
Ta vikend sem poskusila eno novo vajo, da ko vzamem igračko, da počakam, da se usede, nato se igrava naprej. Uporabila sem novo igračko. Biggie ne mara novih igrač. Najraje ima žogico, samo z njo, se zelo težko ruvam pred štartom in zato ga poskusim navaditi na druge igrače. Ta se mi je zdela primerna, kar ima rad gumijasto žogico, a nekako jo ne prime, če jo jaz ne držim blizu. On igračo prime s prednjimi tacami in praska po njej, ne vem kaj bi mi želel s tem povedati, samo do prave igre ne pride.
V treh poskusih je točno vedel, da ko izgubi igračo, se mora usesti in počakati na sprostitveno povelje:
V soboto sva se po dolgem času pridružila Mateji na urbanem sprehodu. Od začetka se je malo zaganjal, nato je začel sodelovati in smo šli na skupinski sprehod na Šobec. Delali smo tudi odpoklice med psi, kar ga je preplašilo, saj mu je pred tem ena psička dvakrat skočila proti zadnji plati. Bila je velika in lastnica jo ni mogla zadržati, pa je takoj, ko je imela možnost, skočila proti Biggiju. Odpoklic smo večkrat ponovili, tako da tretjič je pritekel že veliko bolj suvereno.
Ker dolgo časa nisva delala vaj sedi prostor stoj, bova to morala malo ponoviti, pred naslednjo pasjo šolo, da bova lahko uspešno sodelovala.
Na koncu so šli ostali še na kavo, midva pa sva se odločila, da nimava še zadosti socializacije za kavo v lokalu s večimi psi. V korist polnih skodelic kave, sva se odločila, da greva raje na Dobravo na en sprehod po vasi.