Agility tekmovanje danes ni bilo uspešno. Pred prvim tekom sva naredila pregled štartnega mesta in proge, poskušala sem preusmeriti njegovo pozornost na igrače ali hrano. Ko sva čakala na štart, se vedno umikam stran, bolj zadaj, da so psi dovolj daleč in da ni možnosti, da bi prišlo do stika.
Mlada gospodična je zelo samozavestno ob nama iz avta spustila svojega jack russell terierja, ki je pritekel naravnost k Biggiju. Mislila sem, da se bosta le povohala, a je kuža zelo neprijazno napadel Biggija. Sploh ga nisem mogla pravočasno umakniti, zato sem se samo premikala stran in ga skrivala za seboj. Do lastnice nisem bila najbolj prijazna – priznam, da mi je precej pokvarila pripravo na tekmovanje. Zato sem še bolj zmedena odšla na štart.
Na začetku je bil skok in skalalnica. Ko je Biggie skoraj preskočil gugalnico, sem se popolnoma zmedla – obstala sem na napačni strani, napačno obrnila, skratka, čisto zmeda. Na progi ni časa za razmislek, kar hitro se pokaže, če se za trenutek ustaviš ali začneš premišljevati.
Danes smo imeli klasično tekmovanje, drugi tek pa je bil jumping. Tu je tekel zelo lepo, žal pa je bil slalom premalo pritrjen. Ko je pritekel vanj s polno hitrostjo, je cel slalom zavibriral in ga odbil ven. Potem sem ga prehitro pošiljala nazaj, zato sva morala kar nekajkrat ponoviti, da ga je končno naredil do konca. Sem se morala umiriti in z njim počasi narediti slalom.
Sva pa imela krasno pripravo na tekmovanje – po njegovem tekmovanju sem že lahko stala na štartu in se z njim igrala s povodcem. Resno je vlekel, se trudil, pogledal sicer psa, ki je tekel, a se takoj preusmeril nazaj k meni in sodeloval. No, do konca tega treninga je že preglodal povodec, tako da občudujem tiste, ki jim povodci zdržijo leta – nama očitno ne. Tega sem že prejšnji teden popravljala, ker ga je zgrizel v avtu, zdaj ga bom ponovno pletla. Šivalnih izzivov mi res ne manjka.