Agility tekmovanja so se za letos za naju zaključila. Pred nami je zima – mraz, sneg in vse ovire, ki jih imam doma, smo ob slabi vremenski napovedi že pospravili. Vsako jesen imam čas, da se malo bolj posvetim igram, poslušnosti, socializaciji in drugim stvarem, za katere med sezono agility tekmovanj in treningov hitro zmanjka časa. Aktivno se bom udeleževala sprehodov pri Pasji šolar – pri Tini Šolar ali drugih njenih inštruktoricah. Upam, da bodo sprehodi vsaj v Radovljici, kar mi je bližje in ljubše, čeprav imam še vedno 30 km vožnje v eno smer.
Vpisala sem nekaj spletnih šol, kjer črpam ideje za igro in vaje. Maks mora pripraviti še nekaj pripomočkov, da bomo lahko začeli. Čakam tudi dokončno izdelavo zimskega vrta, kjer bom imela malo več prostora za zimske pasje aktivnosti.
V nedeljo smo šli na travnik za hišo. Najprej smo hodili po pločniku proti Planici. Kar težave imam, če imam oba psa in srečamo psa, ki hodi nasproti. Če imam s sabo samo enega od naših, to sploh ni problem – brez težav greva mimo. Če sta oba, pa eden drugega spodbujata, zelo hitro prideta v največjo energijo in ju ne morem umiriti. Zato je to moj izziv za ta zimski čas: urediti še skupno sprehajanje.
Dolgo časa smo hodili polovico poti proti Planici, saj smo naredili tri korake naprej in dva nazaj. Upam, da me ni preveč ljudi opazovalo, ker ne vem, kaj bi si mislili o moji hoji sem in tja.
Na travniku smo potem skrivali žogici. Vsak ima svojo – Kobi obožuje žogo z ročajem, Biggie ima rad navadno žogo. Delali smo vaje poslušnosti: čakanje, odmike, odpoklic … Na koncu še iskanje žogice, kar obožujeta oba. Kobi ima še nekaj šolanja pri GRS za lavinskega psa; sprva je imel namen z njim tam delati tudi Jure, a je kasneje to opustil. Kobi še vedno zelo rad išče žogice, skrite ljudi in glasno nakaže, ko nekoga najde. Biggie je žogico prvič iskal v snegu. Malo ga odnese, ko gre vonj stran in potem išče po zraku, namesto da bi sledil vonju po tleh. Je pa vsakič uspešno našel žogico in jo z veseljem prinesel.
Doma sva zatem delala vaje samo s Kobijem, ki se še vedno najraje igra z žogo. Rad jo poda, in če je ne vzamem, jo še enkrat vrže proti meni.