Na sprehodu sta zdaj vsak posebej dokaj normalno vodljiva, na povodcu ne vlečeta in hodita lepo ob meni – ne povsem ob nogi, ampak vsaj ne vlečeta vrvice. Biggie je pri tem veliko bolj priden. Kobi še vedno občasno potegne, zato je naš letošnji zimski izziv najprej učenje lepe hoje na povodcu – vsak posebej – in potem še skupno učenje.
V soboto smo se odpravili od hiše proti Planici. Trije koraki naprej, dva koraka nazaj, spet en naprej, trije nazaj. Do križišča smo potrebovali zagotovo deset minut in upam, da me sosedje niso opazovali ter si mislili, da se mi je popolnoma zmešalo.
Do križišča sta ugotovila, da ne bomo prišli nikamor, če ne bosta hodila lepo, brez vlečenja povodca. Uspelo nam je priti na travnik, kjer ju odpnem, potem pa se igramo z žogicami. Vsak ima svojo Biggie ima navadno žogico, Kobi pa potrebuje takšno z ročajem, da se lahko vleče za igračo.
Uspešno smo se izognili sprehajalcu s psom, ki je čez cel travnik naravnost ciljano šel proti nam. Vedno se sprašujem, zakaj nekdo, ki pelje psa in vidi drugega človeka z dvema razigranima psoma, namesto da bi se izognil v loku, zastavi pot naravnost proti njim. Morda dva razigrana psa delujeta kot vabilo k skupni igri – ne vem. Jaz sem se umaknila skoraj v gozd, da je lahko šel mimo.
Ko smo prišli do vrha travnika, se je prvi sprehajalec že vračal, po pešpoti pa sta šla proti nam še dva z odpetim psom, zato sem se odločila, da se jim izognemo. Ko sem se usmerila proti drugi poti, je manjši kuža pobegnil proti drugemu psu in bilo je precej lajanja, vpitja in žvižganja. Uspela sem ju izpeljati mimo vsega; res je, da smo bili oddaljeni kakih 15 metrov, a noben od njiju ni odreagiral. Ko sta skupaj, je namreč tako, da če se odzove eden, drugi takoj sledi in gresta “v vojno”.
Po gozdu smo se še igrali, skrivali žogice, jih metali, raziskovala sta okolico, domov pa smo se vračali po cesti. Zagledala sem, da nam nasproti prihajata dve osebi z manjšim psom, ki ni bil pripet. Umaknila sem se s ceste in jima dala ukaz »sedi«. Sedela sta, jaz sem ju nagrajevala. V glavnem nam je šlo zelo dobro … dokler … ni pudeljček prišel naravnost med nas. Takrat sta začela lajati, jaz pa sem bila tako jezna, da bi ju najraje izpustila in naj se preganjajo naokrog. Saj nista nevarna, le ne maram, da odreagirata in zalajata vsakič, ko vidita psa.
Ne razumem te neodgovornosti ljudi: vidiš, da nekdo vadi, da ima težave s psom, oni pa svojega spustijo naravnost k tebi pod noge in se še delajo, kot da jim ni jasno, zakaj ti to ni prav. Očitno bi morali biti vsi navdušeni nad njihovim psom. Rešitev je najbrž samo ta, da začnem vpiti “naš ima bolhe” ali še bolje “naš ima garje”. Tako pravijo pasjeljubci, da deluje – da potem hitro pokličejo svoje pse nazaj. Upam, da se bom naslednjič spomnila.