Danes sem šla prav nazaj pogledat dnevnike in pred enim letom se nisem upala približati tekaški stezi. Bala sem se, da bi se zagnal. Nekje deset metrov od tekačev je bilo najino mesto, kjer je še mirno prenesel njihov tek na smučeh. Potem sva čez zimo vadila, hodila sva ob tekaški stezi, navajala sem ga, da je sedel ob stezi in gledal tekače. Nekako sva se naučila, da se ni več zaganjal.
Letos smo se po enem sprehodu po naključju znašli na tekaški progi, ki sicer še ni bila urejena, je bila pa polna tekačev. Ta sprehod je presenetljivo dobro prenesel. Sploh ga ni motilo, da so okoli njega švigale smuči.
Zato sem se v nedeljo skorajžila, vzela svoje tekaške smuči, nadela Biggiju oprsnico in sva šla po travniku za hišo proti enemu za silo urejenemu krogu tekaške proge. Na začetku, ko sva še na travniku, ga spustim, da opravi svoje potrebe, da se nama to slučajno ne bi zgodilo na tekaški progi. Ni gršega kot pasji drek, ki ga potem ratrak celo zimo vleče za sabo po stezi in dela različne, bolj ali manj posrečene slike. V izogib temu imam s seboj vrečke, če se slučajno kaj zgodi, da lahko vse odnesem domov.
Biggie ima oprsnico za tek, pravo, ki jo uporabljam samo za tek na smučeh, ko pričakujem, da me vleče. A tega ga še ne učim preveč – najprej moram biti prepričana, da mu ne pride na misel, da bi nalajal, kaj šele zajagal kakšnega hitrejšega tekača, ki pridirka mimo naju.
Na tekaški progi tečem klasiko, Biggie je na moji desni strani, se pravi dol s poti. V nedeljo, ko je bil nov sneg, sva imela obilo težav s kepami v tacah. Ga moram še malo postriči in naročiti en dober sprej za tace za zimo. Učim ga, da je vedno na desni, dol iz tekaške poti, desno od klasike. Če je tekaška pot dobro narejena, je ta del tudi malo poteptan. V nedeljo ni bil in Biggie je tekel po celem snegu. Ne morem reči, da se ni zabaval, a je že po prvem krogu malo omagal zaradi težav s tacami. Vseeno sva naredila tri kroge s postanki za čiščenje tac.
Danes sem šla še enkrat po službi, ker sem bila res navdušena, kako dobro nama je šlo v soboto. Naredila sem nekaj posnetkov in upala sem ga že spustiti nekoliko naprej. Če pa vidim kakšnega hitrega tekača, ga primem za vrvico in ga držim bolj ob sebi, da bi ga lahko zadržala. V teh letih sem se na tekaških smučeh navadila, da v kakšnih nepredvidljivih situacijah psa tudi dvignem za oprsnico – včasih je to edina rešitev.
Vse tekače je mirno spustil mimo naju. Jih je opazoval, lahko so naju prehitevali (to je poseben izziv za Kobija- on je najhitrejši), lahko so prišli nasproti. Edino eni mladi tekači so se spustili po bregu in je eden pristal v snegu. To je pa Biggija razburilo in želel si je teči pogledat, če lahko karkoli pomaga. Seveda fante tudi niso bili tiho, samo odziv Biggija je bil prijazen, kar je res dobro.
Moram reči, da je teči z Biggijem veliko lažje, kot je bilo s Kobijem. Kobi je užival v hitrem teku, se zaganjal in tekmoval z ostalimi tekači, kar je pomenilo, da sem prvi krog samo stala na smučeh in čakala, da se je toliko umiril, da sva sploh lahko začela teči. Kobi se še danes zažene v smuči, ko se tako odloči. In ker se s tekaškimi smučmi trudim zato, da psa navadim na smučanje, da se potem mogoče nekoč skorajžim in psa vzamem na turno smučanje. To je naslednja stopnička izziva, ker pri turnem smučanju so kante. In kante so ostre. Hitro lahko ob neprimernem gibu prerežemo psu tačko. Lahko naredimo tudi kakšno hujšo škodo, zato sem rada res prepričana, da psa lahko ustavljam, preden mi prileti na smuči. V snegu se smučke tudi ne vidijo in zato je možnost poškodbe še toliko večja.
Danes sem res ponosna na Biggija, da se je toliko umiril, da lahko z veseljem narediva tak simpatičen športni izlet.