Na spletu je ogromno zapisov o tem, kako neprimerno, nevarno in škodljivo je pokanje. Kljub temu imamo tudi pri nas še vedno ljudi, ki jim ni težko zapraviti ogromno denarja zato, da motijo, prestrašijo in vznemirjajo vse okoli sebe.
Kljub jasnim pozivom občine Kranjska Gora, naj bo naša občina brez raket in petard, se nekateri še vedno odločajo, da bodo delali po svoje. Ne zato, ker ne bi vedeli, ampak ker jim je vseeno. Ker vedo, da jim nihče nič ne more.
Pri nas je bilo do silvestrova relativno mirno. Edino vsak večer po deseti uri so prišli na parkirišče čez cesto, tik ob gozdu – tam, kjer je hlev in živali. Očitno je to prostor, kjer lahko nekaznovano zganjaš hrup in mečeš petarde ter rakete. Živali v hlevu si tega zagotovo niso zaslužile.
Biggie je bil sprva zelo vznemirjen, nato je samo še opazoval in čakal. Kobi zalaja, če ga kaj preseneti, potem se umiri. Ampak kaj pa vsi tisti psi, ki niso v varnem zavetju tople dnevne sobe? Kaj pa mačke, ki so zunaj? Psa sploh ne moreš več varno spustiti ven, ker nikoli ne veš, kdaj bo nekdo vrgel eksploziv in psa prestrašil za vedno. Tak strah lahko pomeni pobeg, paniko, izgubo orientacije – in pogosto smrt. Enkrat preplašijo psa in se za celo življenje panično boji hrupa.
Na silvestrovo je šlo še dlje. V Ratečah je nekdo priredil pravo kanonado in sredi tega pokanja smo ostali brez elektrike. Zaradi poškodbe omrežja smo bili skoraj dve uri brez elektrike, dokler ni dežurni električar odpravil okvare. Dve uri teme, mraza in negotovosti – zato, da je imel nekdo minuto “užitka”.
Iskreno – meni je to grozljivo. Grozljivo za starejše. Grozljivo za bolne. Grozljivo za majhne otroke, ki ne razumejo, kaj se dogaja, in jih zbudiš iz spanja v paniko. Ptice na vrtu nisem videla že dva dni – vse se je razbežalo. Gozdne živali so v stresu. Pes se lahko v takem hrupu panično splaši, uide in v strahu beži, dokler ne izgine ali se poškoduje.
Zakaj se moramo s tem sploh ukvarjati?
V mestih je to pokanje že samo po sebi nevarno – nikoli ne veš, kdo bo stal zraven, komu bo eksplozija poškodovala sluh ali obraz. A tukaj, kjer živimo zaradi miru in narave, je to še toliko huje.
Včeraj zvečer so iz doma Sindikata kliničnega centra priredili pravo kanonado, 1. januarja zvečer. Sami sebi so ploskali, tulili in se navduševali. Deset ljudi, ki so prišli v Rateče “na oddih”, ker je tu mir in narava, je brez slabe vesti maltretiralo vse okoli sebe. Iz ustanove, ki vsako leto poziva, k neuporabi pirotehnike, so njihovi zaposleni glavni na vasi 🙁 Nekaj posameznikov, ki jim je to očitno všeč in se ne znajo zabavati na način, da ne motijo vse okoli sebe. Ironično je, da gre za ljudi, zaposlene v ustanovi, ki vsako leto opozarja na poškodbe zaradi pirotehnike. Očitno brez učinka v lastni hiši.
Moti me, da prihajajo k nam, ker je tukaj mir, potem pa ta mir uničujejo – nam, domačim živalim in divjadi. In vse je dovoljeno, kot bi prišli v divjino, kjer lahko delajo kar želijo. Ker nimamo nikogar, ki bi dejansko skrbel za red in mir. Tudi društva, ki naj bi bila glas narave, se v takih trenutkih raje delajo, da jih ni.
Sprašujem se, zakaj to dopuščamo. Zakaj dovolimo, da peščica ljudi maltretira celo skupnost?
Prepričana sem, da bi morali k temu pristopiti preventivno. Tako kot zna politika lepiti jumbo plakate, bi morali biti že od 15. decembra naprej po dolini jasno vidni napisi: brez raket, brez petard, brez hrupa – v vseh jezikih. Da bo vsak vedel, kam je prišel in kaj se tukaj spoštuje. Opozarjati bi morali tiste, ki to ne spoštujejo.
Občina se trudi za uradno prepoved, kar je korak v pravo smer. A tudi mi, kot posamezniki, bomo morali jasno pokazati, da tega ne sprejemamo. Da to ni normalno. In da se tega ne tolerira.
Če nekdo ne zmore spoštovati miru, ljudi in živali, potem naj gre drugam.
Mir, narava in varnost niso privilegij. So pravica.
