Imamo eno gozdno pot, kamor hodimo z upanjem, da ne bomo srečali drugih psov. Predvsem takih, ki niso pod nadzorom. Žal se je s sosedovim psom spet zapletlo. Je odpet, ne uboga in nima pravega nadzora.
Kobi ne mara, da vanj rine pes, ki mu ni všeč, in hitro začne renčati. To soboto sem bila dobesedno med vsemi tremi in skrbela, da ne bi prišlo do spopada. Tuj pes je trikrat ušel in šel za nami. Kobiju je hotel vzeti igračo, kar je res slaba ideja in bi se lahko zelo slabo končalo.
Pes je še mlad, velik, močan in očitno zmešan z bolj dominantno pasmo, kar me še dodatno skrbi. Ves čas imam v glavi vprašanje, kaj bi bilo, če bi se res zapletlo. Najbolj pa me jezi neodgovornost lastnika. Očitno mu je vseeno, če lahko poškoduje mojega psa, in jasno je, da tudi finančno ne bi mogel odgovarjati za škodo. Njemu je to skoraj zabavno, ker ima občutek, da mu nihče nič ne more. Tak odnos me res razjezi.
Podobno doživljava tudi, ko z Biggijem hodiva skozi vas. Srečava lastnike, ki imajo pse na fleksiju, ampak očitno ne vedo, zakaj ima povodec sploh zavoro. Njihov pes je povsod – pri drugih ljudeh, pri drugih psih, na cesti – samo pri njih ne.
Če pa kaj rečeš, je seveda vedno z mojim psom nekaj narobe, ker ni prijazen do celega sveta.
Biggie ima rad pse. Ampak jaz bi ga rada naučila, da hodi mimo drugih psov mirno, brez ustavljanja, brez vznemirjenja. In potem pride nekdo z nenadzorovanim psom, ki se začne vsiljevati, ovohavati in podre ves trud, ki ga vlagam v to, da greva lepo mimo.
Včasih se res zdi, da je največji problem pri psih – ne pes, ampak človek na drugem koncu povodca.