Zelo sem vesela, da lahko pokažem, kako je iz psa, ki se ni smel približati tekaški progi in hitro premikajočim se predmetom, postal pes, ki ob progi mirno teče in se na tekače sploh ne ozira.
Danes lahko tečeva mimo tekačev, lahko naju prehitevajo, lahko gredo zelo blizu, so glasni, počasni ali hitri, sami ali v skupinah. Biggie jih več ne opazi. Edino, kar ga še zmoti, je, če kdo pade – ker je kričanje in ležanje v snegu zanj očitno nekaj čisto posebnega. Na srečo danes nisva srečala nikogar, ki bi padel.
Zanimivo mi je, da je Biggie danes veliko bolj vodljiv, kot je bil Kobi. Pa s Kobijem na začetku sploh nisem imela težav v smislu, da bi šel v druge tekače. Ima pa Kobi še danes svoje “posebnosti”. Ustavlja mi smuči, skače vanje, jih grize in na začetku laja vame. Potem me potegne s tako hitrostjo, da prvi krog v breg skoraj ne obstaja. Šele kasneje se počasi umiri.
S hriba dol Kobi vedno vleče nenormalno. Tekmuje z vsemi in mora biti vedno prvi. Takrat ga držim tako, da ga lahko po potrebi tudi dvignem, če ne sliši mojih komand. Ko pade v nagon, samo še dirka. Ne gre k tekačem, on bi bil samo po svoji strani hitrejši od vseh.
Biggie je danes povsem druga zgodba. Je predvidljiv, vodljiv in miren. Teče ob meni, ne vleče naprej, ne vleče na stran. Lepo hodi po desni strani poti, da ne poškoduje tekaške proge. Na progo ne sme stopiti in to ga učim že od prvega dne.
Če bi slučajno moral opraviti potrebo, imam vedno s sabo vrečke in vse odnesem domov. Vem, kako moteče je, če kdo pusti sledi na progi, in za to res skrbim.
Danes sem ga tudi posnela. V kotu se vidi senca in tekačica, ki je šla zelo blizu mimo naju. Lepo se vidi, da ga to sploh ne zmoti. Enako velja, ko kdo hodi po progi.
Iz hriba dol posluša, sliši, teče ob nogi in ne vleče. Če mu rečem, naj malo potegne, potegne, potem pa se spet umiri in teče ob meni.
V glavnem: življenje z njim postaja bistveno lažje. Je pa res, da za tem stoji ogromno dela. Nismo čakali, da bo “minilo samo od sebe”. Ves čas se z njim aktivno dela. In rezultat se pozna.