Biggie in Kobi sta vsak posebej zelo lepo vodljiva. Vsak zase znata hoditi ob meni, poslušata in se znata umiriti. Skupaj pa… skupaj znata postati precej nemogoča.
Zadnje tedne smo res veliko delali na hoji na popuščenem povodcu in oba zdaj lepo hodita ob meni. To smo pošteno “preštudirali”. Zdaj pa imam nov izziv: srečevanje drugih psov.
Ko zagledamo psa, se vedno začne enako. Kobi najprej potiho zacvili. To zmoti Biggija, ki misli, da se mora boriti, in začne lajati. Ko zalaja Biggie, začne še Kobi. In kar naenkrat imam na povodcu dva zmaja, ob katerih bi se najraje vdrla v zemljo, ker enostavno ne znata mirno mimo drugih.
Odločila sem se, da tega ne bom več prepuščala naključnim reakcijam in da to uredimo, ker je res moteče.
Danes smo šli prvič skozi vas z jasnim namenom: učimo se lepe hoje tudi ob srečevanju psov. V žepu sem imela brikete in koščke salame – za večje izzive.
Prvega psa smo srečali ravno takrat, ko je Biggie opravljal potrebo, zato ju nisem mogla pravočasno umakniti na stran. Biggie je zalajal in šel proti psu, potem pa se je hitro obrnil, prišel nazaj k meni in se usedel. Seveda je bil pripet, a povodec mu vseeno omogoča kakšne pol metra odmika. Kljub temu – to, da se je vrnil in umiril, mi je bilo zelo pomembno.
Nato smo srečali dva psa, ki sta hodila proti nam. Oba sem dala na sedi, malo stran od ceste. To je šlo odlično. Sedela sta in počakala, da sta šla psa mimo.
Do črpalke potem nismo srečali nikogar. Tam pa je prišla punca z mlajšim, poskakujočim in na vse strani vlečečim psom. Spet sem dala oba na sedi in sta lepo čakala. Potem pa je njen pes prišel do njiju od zadaj. To mi res ni všeč – da pustiš psa, da se iz zadnje strani približa dvema, ki mirno sedita. Vseeno sta vstala, ampak se nista razburila. Nekako smo šli naprej brez drame.
Nazaj grede nismo srečali nobenega psa, hoja pa je bila super. Zato smo šli še malo po kolesarski poti in tudi tam je bilo kar mirno. Seveda – ko iščem pse za izzive, jih ni.
Počasi bom z obema začela hoditi tudi v pasjo šolo na urbane sprehode, da ju še dodatno odvadim tega vedenja. Mislim, da bo to dobra nadgradnja vsega, kar že delamo. Mogoče bom že v sredo lahko šla z obema.
Ko gledam današnji sprehod, sem zadovoljna. Ni bilo popolno, je pa bil napredek. In to je tisto, kar šteje. Korak za korakom.
