Letos imava prvo tekmo že čez en teden, na Ptuju. Na najino veliko žalost imamo okoli hiše še vedno veliko snega in treningi do pred nekaj dni niso bili mogoči.
Pretekli vikend sem šla na prvi agility trening v Ljubljano in šele takrat, ko tečeš, vidiš, koliko stvari ti manjka. Biggie zna vse, samo jaz sem čisto zarjavela. Dobila sva polno nalog za domov, a žal je bil doma še vedno sneg. Jure je bil prijazen in je ledeni del spodaj, pod snegom, stolkel, da se je hitreje stopil. Tako sva v preteklem tednu počasi dobila nekaj trave na vrtu.
Prejšnji vikend sem na voziček naložila tri skoke in odšla peš trenirat na igrišče, kjer so za Planico že očistili parkirišče. A to parkirišče je polno lukenj in me skrbi, da bi se Biggie kje poškodoval. Zato je bila to bolj zasilna rešitev – za nekaj skokov in ogrevanje.
Med tednom je domač travnik postal bolj zelen in tako sva en dan že uspela narediti trening. Zdaj, ko osnovna povelja zna, domač travnik postaja premajhen, saj ga ne morem učiti dela na daljavo. Danes sta Jure in Maks s podstrešja prinesla še gugalnico, tako da sva zjutraj doma ponovila še ta del. Najprej gugalnica, potem slalom.
Nato je šel Jure z njim teči na Tromejo, da bo malo tekel. Sama sem peljala Kobija v Planico na sprehod. Tam je srečal še eno pasjo prijateljico, s katero se je podil po travniku.
Ko sta se Jure in Biggie vrnila, sem šla na drugo stran, na parkirišče, spet z vozičkom in skoki. Tam je bilo lepše – kljub makadamu je parkirišče lepo urejeno in lahko sva trenirala skoke naprej.
Ko sva prišla nazaj, je sledila še nedeljska nega: česanje ter spihavanje dlake in poddlake.
Kljub vsem aktivnostim je bil Biggie še vedno poln energije. Prinašal je žogico in zelo me veseli, da se je spoprijateljil z igračo, ki jo lahko primem in se z njo cufava. Za na štart je namreč veliko lažje imeti igračo z oprijemom kot njegovo žogico, ki je nimam kje prijeti. Ko se cufava, imam občutek, da ga nadzorujem. Če pa lovi žogo, se vedno bojim, da bi z njo stekel v svojo smer.