Nedelja je bila končno dan za počitek. Po napornem tednu smo si vsi zaslužili malo sprostitve. Dan smo začeli zgodaj zjutraj s sprehodom v Tamar. Zrak je bil svež, v dolini pa mirno – idealno za sprehod s psi. Ker je bilo še zgodaj, skoraj ni bilo ljudi in smo v miru prišli do koče, kjer smo si privoščili kavo. Psi so bili sproščeni, midva pa zadovoljna, da lahko skupaj uživamo v takih trenutkih.
Na poti nazaj pa se je situacija nekoliko spremenila. Ljudje so začeli prihajati v dolino, med njimi tudi drugi sprehajalci s psi. En manjšega psa smo opazili prepozno. Biggie ga je zagledal prvi in vesel, kot je vedno, takoj stekel za njim. Kobi pa, čeprav sicer precej poslušen, tokrat ni reagiral na klic – očitno ni slišal ali pa ga ni zanimalo. Situacija me je kar malo razjezila, predvsem pa zaskrbela. Do zdaj je bil naš starejši pes vedno lahko odpet – vedno je ubogal na besedo, tudi ob srečanjih z drugimi psi. Kobi pa očitno vse bolj sledi svoji presoji. V večini primerov se ne približa drugim psom, a če mu je kateri posebej simpatičen, se mu brez razmišljanja približa. To vedenje bomo morali nujno popraviti – zame je pomembno, da imamo stvari pod nadzorom.
Kljub temu pa moram priznati, da oba psa izjemno uživata v skupnem teku in lovljenju – to je njuna najljubša igra. Ko ju opazujem, kako se ženeta po travnikih, je res lepo videti to veselje in povezanost med njima. A svoboda mora biti vedno povezana z odgovornostjo – zato se bom osredotočila na utrjevanje odpoklica in samokontrole.
Popoldne smo preživeli doma – na obisk so prišli otroci in vnuki. Zelo sem bila vesela, da je Kobi izgubil reaktivnost do otrok. Zdaj jih mirno sprejema in jih lahko spustimo na vrt. To je velik korak naprej, saj me je prej skrbelo, kako bo reagiral na njihovo energijo. Biggie ima že od začetka rad otroke. Njegova energija ostane mirna, tudi ko otroci letajo okoli njega in kričijo – to ga ne zmoti, celo uživa v njihovi družbi.
Nedelja je tako minila v znamenju narave, družine in majhnih, a pomembnih korakov naprej. Vesela sem, da se trud obrestuje – in čeprav nas čakajo še izzivi, gre naprej. Korak za korakom.