Danes sva se z Biggijem odpravila na agility tekmo v Celje. Tekma je bila organizirana v jahalnici, kar mi je predstavljalo poseben izziv, saj sva imela s Kobijem v preteklosti ogromno težav v takih prostorih. Kobi v jahalnici ni slišal mojih navodil zaradi močnega odmeva in stalnega hrupa, kar sem ugotovila šele po dveh letih. Zato sem se odločila, da Kobija danes pustim doma in grem samo z Biggijem.
Že prihod do jahalnice je bil izziv, saj sem želela preprečiti, da bi Biggie padel v rdečo cono. Ko sva prispela, sem ga pol ure sprehajala okoli po gozdu, kljub močnemu dežju. Po ogledu proge sem ga šla iskat in začela s postopnim približevanjem vratom jahalnice. Uporabljala sem igračo in dobro hrano, ter skrbno spremljala njegovo počutje. Ko se ni več mogel kontrolirati, sva se takoj umaknila ven, potem pa spet poskusila. To sva ponavljala, dokler ni bil na vrsti za tek.
Ko je bil Biggie na vrsti za tek, se ni več kontroliral. Ko prideva v jahalnico in mora počakati na tekmovalca pred nama, mu to nikakor ne gre. Laja, skače, se zaganja, v glavnem ga je zelo težko obvladati. Zaradi njegove vznemirjenosti mu ne upam nadeti agility ovratnice in povodca, saj se bojim, da bi se mi strgal iz rok. Pred štartom ga moram zato na vsak način umiriti, čeprav je to izjemno zahtevno.
V prvem teku je naredil nekaj manjših napak. Po slalomu sem ga pomotoma poslala v tunel namesto na gugalnico. Na štartu sicer počaka, vendar imam zaradi njegove predhodne napetosti ves čas občutek, da bo kar odletel. To bom morala zdaj doma zavestno trenirati, da se bo naučil čakati tudi na več kot dva skoka. V tem teku sva ponovila gugalnico in poskusila speljati tek do konca.
V drugem teku nisva bila diskvalificirana, je pa Biggie naredil kar nekaj napak. Najprej ni šel čez skok, temveč okoli celega elementa, kar nama je vzelo precej časa, da sva se ponovno ujela. Slalom je bil lep in tekoč, nato pa je sledil vratolomni skok čez palisado, kjer mi je zastal dih. Nadaljevala sva s tunelom, k meni, nazaj v tunel, preko mostu – kjer žal ni zadel cone – nato še skok, tunel in dva zaključna skoka.
Čeprav je bilo veliko napak, sem bila zadovoljna, ker je Biggie pokazal veliko volje za delo, in ker sem uspela ostati dovolj zbrana, da sem ga usmerjala do konca proge. Upam, da se bova s treningi še bolje uskladila in da bova iz tekme v tekmo bolj samozavestna in povezana