Danes je bil za Biggija športni dan. Z Juretom sta se odpravila na enega svojih rednih tekaških izletov – iz Planice na Vitranc, potem v dolino Jasne in nazaj domov po cesti. Pri nas se trudimo, da vsaj enkrat, če ne dvakrat tedensko, omogočimo psom tak tek v hrib. Takrat so spuščeni, imajo čas raziskovati, vohati in uživati v naravi brez večjih omejitev. Mladi psi so ob tem res srečni – toliko več energije sprostijo, toliko več sveta spoznajo.
Kobi pa take podvige zdaj počasi prepušča mlajšim. Na Tromejo še gre z veseljem, za daljše in bolj zahtevne ture pa ga letos že malce šparamo. Lepa leta prinesejo svojo modrost – in tudi potrebo po več počitka.
Medtem ko sta Biggie in Jure premagovala višince, sem sama doma brala zanimiv članek o psih, ki čuvajo. Pisalo je, da začnejo kazati tovrstno vedenje že pri šestih mesecih in kako pomembno je, da jim tega ne krepimo. Nikoli prej nisem o tem zares razmišljala, danes pa sem si jasno priklicala sliko: Biggie, star približno šest mesecev, kako je začel čuvati svojo posteljo.
S Kobijem sta imela v tem obdobju nekaj napetih trenutkov, še posebej v času Biggijeve kemične kastracije, ko so ga hormoni še dodatno »vlekli«. Biggie je znal zavzeto čuvati svojo posteljo, pri igračah pa tega nikoli ni pokazal. Tudi pri hrani sta bila oba vedno zelo kulturna – dokler ni kaj ostalo na mizi ali padlo na tla. Takrat sta že znala pokazati z zobmi, kdo ima več besede. Te trenutke sem jemala zelo resno in vedenje dosledno preprečevala. Morda ne vedno idealno, a postopoma smo prišli do točke, ko se to vedenje skoraj ne pojavlja več.
Kobi veliko bolj čuva svoje igrače. On si jih nanosi na kup in jih čuva. Zato imata vedno zunaj vsak svoje igrače in po igri jih pospravim.
Največ težav je bilo na sedežni. Zvečer, ko jima pogrnemo pasjo dekico in jima dovolimo, da se nama pridružita, je Biggie včasih pokazal tisti “pasji nasmešek”, ki je nosil nekaj napetosti. Ko se je to zgodilo, smo ga brez besed odstranili s kavča. Sedežna je pri nas privilegij, ne pravica. In Biggie se je naučil, da čuvanje tam nima prostora.
Ko sedaj pogledam nazaj, vidim, da v zadnjem času tega vedenja praktično ni več. V spominu pa ostaja še ena situacija s treninga pri Mirji, kjer je Biggie kar malo lastniško čuval kastrolo z vodo – še en opomin, da moram ostati pozorna.
Zelo zanimivo pa je bilo, kako je na vse skupaj odreagiral Kobi. Pogosto mi nismo niti takoj opazili, da Biggie nekaj čuva. A Kobi je pokazal – obrnil se je stran, spustil ušesa, se mirno umaknil in se delal, da Biggie sploh ne obstaja. Njegova govorica telesa je bila jasen znak, da nekaj ni v redu.
To me je naučilo pomembne lekcije: ko imaš več psov, je vredno opazovati ne samo tistega, ki “težavo” dela, ampak predvsem odzive drugih. Psi nam s svojo govorico telesa pogosto pokažejo, da stvari niso takšne, kot bi morale biti – če jih le znamo gledati.